Obnova oltarja sv. Sebastjana v cerkvi sv. Lenart v Slov. goricah

Cerkev sv. Lenarta v Slovenskih goricah je poznogotska stavba z eno ladjo iz prve polovice 16. stoletja. Glede na najdene vire in polemike o časovni umestitvi nastanka severne in južne kapele v cerkvi sta bili kapeli verjetno prizidani proti koncu 17. oziroma v začetku 18. stoletja. Iz vizitacijskih zapisnikov iz leta 1608 lahko razberemo da je imela cerkev sv. Lenarta 6 oltarjev. Prav tako lahko beremo, da je vizitator leta 1617 zahteval posodobitev 5 stranskih oltarjev. Od leta 1711 naj bi imela bratovščina sv. Sebastjana v cerkvi lasten oltar. V Mlinaričevih vizitacijskih zapisnikih iz leta 1739 o inventarju cerkve sv. Lenarta najdemo omembo petih oltarjev, posvečenih sv. Lenartu, sv. Florijanu, sv. Janezu Krstniku, Blaženi Devici Mariji in sv. Sebastijanu. Med letoma 1739 in 1778 so bili glavni oltar in oba stranska oltarja (sv. Lenarta, sv. Florijana, sv. Janeza Krstnika) zamenjani, zato lahko upravičeno trdimo, da je oltar sv. Sebastijana eden od najstarejših oltarjev v cerkvi sv. Lenarta.

Rezultati sondiranja so pokazali, da je bil oltar v preteklosti predelan in večkrat preslikan in da je največ barvnih plasti na arhitekturnih delih oltarja: stebrih, podstavkih, prekladi, prekladnem pomolu, mejnem profilu in arhitekturnem ozadju, medtem ko je na kapitelih, bazah stebrov in ornamentiki prisoten samo en kovinski sloj. Predvidevamo, da so ob zadnji obnovi na bazah in kapitelih odstranili vse plasti in jih na novo pozlatili.

S pomočjo stranske svetlobe smo na arhitekturnem ozadju in prekladnih pomolih zasledili poglobljene okvirje. Izkazalo se je, da so bili verjetno v preteklosti na teh mestih okvirji, ki pa so bili kasneje odstranjeni.

Za podrobnejše analize materialov smo odvzeli vzorce barvnih plasti. Rezultati raziskav so pokazali, da je bil oltar vsaj petkrat obnovljen, kar se ujema z znano literaturo.

Sonda: prekladni pomol, desni vogal, glavnega dela oltarja:
6- zelen marmorino (sedanji)
5- rjavo rdeč marmorino
4- zelen marmorino
3- zeleno rjav marmorino
2- marmorino – oker, rdeča
1- les

Sonda: glavni del oltarja, prvi steber z leve:
7- oker marmorino (sedanji)
6- sivo zelen marmorino
5- temno siv marmorino
4- bela
3- rjava oker marmorino
2- marmorino – temno in
svetlo rdeča
1- bela, podloga

Na oltarju v atiki je slika na platnu, ki v zelo slabem stanju. Slika je bila prvotno napeta na manjši podokvir, ki so ga v preteklosti odstranili sliko pa pritrdili na leseno konstrukcijo oltarne arhitekture. Sedaj je slika pritrjena na večji lesen okvir oltarja z žeblji, ki so vidni na licu slike. Prav tako je viden rob platna. Barvna plast je na nekaterih delih kompaktna in pastozno nanešena. Slika je močno razpokana in na več delih prihaja do luščenja barvne plasti. Na spodnji polovici slike sta na platnu dve večji raztrganini. Glede na stanje slike in kompaktnost platna sklepamo, da je bila slika v preteklosti verjetno že obnovljena. Za podrobnejše analize materialov smo odvzeli vzorce barvnih plasti.

STANJE SLIKE PRED KONSERVATORSKO-RESTAVRATORSKIMI POSEGI

Sliko smo zaradi boljšega prikaza njenih lastnosti in poškodb fotografirali pri UV osvetlitvi.

UV fluorescenca je raziskovalna metoda, ki izkorišča sposobnost nekaterih materialov, še posebej organskih, da fluorescirajo, ko so obsijani z UV žarki. Z UV fluorescenco lahko ugotavljamo različne lastnosti površine slike, kot so prisotnost laka, premazov in retuš. Slika je pri UV svetlobi zelo neenakomerno fluorescirala , kar lahko namiguje na neenakomerno nanešen lak (rumena fluorescenca).

Nosilec slike je tkano platno v keper vezavi oz. ribji kosti . Platno ima močne deformacije na robovih, do česar je prišlo zaradi pritrjevanja platna na podokvir z žeblji. Lokalno so prisotne predrtine; na hrbtu so po celotni površini prisotne močne nečistoče in ostanki ometa . Vidna je tudi zaplata, prilepljena na podlogo, ki je bila dodana med kasnejšimi posegi. Slika je brez podokvirja, vendar se vidijo sledi podokvirja na nosilcu.

Barvna plast je izdelana v dokaj enakomernih v pretežno tanjših nanosov slojev oljnih barv. Prisotna je močna mrežasta razpokanost po celotni površini slike, na več mestih je barvna plast s podlogo že odpadla. Na površini slike so lokalno vidna tudi kasnejša barvna dopolnjevanja, ki so bila izvedena na mestih kjer je odpadla barvna plast s podlogo. S prostim očesom lahko opazimo prisotnost porumenelega laka na barvni površini. Na površini so prisotne nečistoče.

REZULTATI ANALIZ ODVZETIH VZORCEV