Z ohranjanjem umetnin želimo ohraniti zgodovinski in estetski pomen predmeta. Če želimo ohraniti umetniško delo mora restavrator najprej predmet raziskati, analizirati in podati interpretacijo pridobljenih rezultatov. Pogovor z lastnikom in rezultati analiz je najboljša podlaga za načrtovanje ustreznih posegov na predmetu. Poznavanje materialov, njihovih lastnosti in procesov staranja je nujno potrebno pri izbiri novih materialov, ki se bodo vnašali med konservatorsko-restavratorskimi posegi v umetnino. Z nepravilno izbiro novih materialov lahko pospešimo razgradnjo in propad originalnih materialov.
V današnjem času se prepogosto dogaja, da na načrtovanje posegov in njihovo izpeljavo vplivata denar in čas, kar vpliva na slabo izvedene konservatorsko-restavratorske posege in ne nazadnje na nadaljnji propad dragocene kulturne dediščine.
Konservatorji-restavratorji se med svojim delom srečujemo z različnimi predmeti in objekti, ki so narejeni iz različnih naravnih in sintetičnih materialov. Predvsem nas zanimajo vrste pigmentov, veziva, laka, kamnine, lesa, kovine, keramike in sestava ometa. Glede na vrsto informacije, ki nas zanima izberemo ustrezno metodo. Poznamo več metod, ki jih uporabljamo v konservatorsko-restavratorski stroki in jih razdelimo v dve skupini.
V prvo skupino spadajo neporušne ali nedestruktivne metode, ki ne zahtevajo odvzem vzorca in pustijo predmet v enakem stanju kot pred preiskavo. Te metode prav tako omogočajo preiskave na mestu samem (in situ), lahko pa se predmet prinese v ustrezen laboratorij.
Najpogosteje uporabljene neporušne metode
Druga skupina metod pa vključuje porušne ali destruktivne metode, za katere je potrebno s predmeta odvzeti vzorec. Velikost odvzetega vzorca, od nekaj miligramov do nekaj gramov, je odvisna od velikosti in stanja predmeta ter izbrane metode. Najpogostejše destruktivne metode, ki se uporabljajo v konservatorstvu-restavratorstvu so:
